Z leti sem začela opažati, da moj pogled izgublja svežino. Zgornje veke so postajale vse bolj povešene, oči pa so izgledale utrujene, tudi takrat, ko sem bila spočita. Najprej sem to pripisovala stresu in pomanjkanju spanca, a zadeva se ni izboljšala niti po počitnicah. Pogosto so mi ljudje rekli: ‘Si v redu? Zgledaš utrujeno.’ in to, iskreno, ni prijeten občutek.

    Začela sem razmišljati o rešitvah in naletela na izraz blefaroplastika. Najprej sem bila zadržana. Operacija? Nož? Ampak ko sem se poglobila v temo, sem ugotovila, da gre za precej preprost in varen poseg, ki se izvaja že desetletja. Blefaroplastika pomeni kirurško korekcijo vek. Lahko gre za odstranitev odvečne kože, maščobe ali celo popravilo mišic okrog oči.

    Po temeljitem premisleku sem se odločila za poseg. Svetovali so mi zgornjo blefaroplastiko, saj je bila koža nad vekami tista, ki je povzročala težave. Postopek je potekal ambulantno, brez splošne anestezije in je bil hitrejši, kot sem pričakovala. Po nekaj dneh okrevanja, nekaj modricah in oteklinah, sem že opazila razliko.

    Blefaroplastika: diskretna sprememba, ki povrne občutek samozavesti.

    Pogled je postal bolj odprt, obraz spočit, ličenje pa končno smiselno, brez da bi se senčila zadrževala v gubi. Nisem želela spremeniti svojega videza, le osvežiti ga. In blefaroplastika je točno to – diskretna sprememba, ki povrne občutek samozavesti. Danes vem, da ni nič narobe, če si želiš videti tako, kot se počutiš – budno, živahno in z odprtim pogledom.

    Ena najboljših stvari pri blefaroplastiki je, da rezultat ne deluje umetno ali pretiran. Ljudje niso takoj ugotovili, da sem bila na posegu, samo pohvalili so me, da izgledam bolj spočita in sveža. Tudi sama se počutim bolje, ko se pogledam v ogledalo. Zjutraj se zbudim brez občutka težkih vek, ličenje je hitrejše in bolj enostavno, obraz pa ima končno tisti odprt izraz, ki sem ga pogrešala. Čeprav sem se dolgo odločala, danes vem, da je bila blefaroplastika prava odločitev. Majhen poseg z velikim učinkom, ki je izboljšal mojo vsakodnevno kakovost življenja.…

    Pred približno pol leta sem začel opažati mravljinčenje v prstih desne roke, predvsem ponoči. Sprva sem mislil, da sem si roko pač stisnil med spanjem, a občutek se je začel ponavljati tudi čez dan, še posebej pri delu z računalnikom. Po nekaj tednih je postalo jasno, da nekaj ni v redu. Občutek v roki se je slabšal, prsti so bili včasih skoraj otopeli, prijem pa šibkejši. Ko sem končno obiskal zdravnika, je bila diagnoza karpalni kanal.

    Sprva me je kar malo zaskrbelo, saj sem slišal, da včasih pri diagnozi karpalni kanal pomaga le operacija. Zdravnik mi je svetoval, da poskusim najprej s konzervativnim pristopom. Tako sem začel z razbremenitvijo zapestja, uporabo opornice med spanjem in krajšimi premori med delom. Hkrati mi je predlagal tudi obisk fizioterapije.

    Fizioterapija je bila ključna. Fizioterapevt mi je razložil, kaj sploh je karpalni kanal, kako poteka utesnitev živca in kako jo lahko z določenimi vajami in raztezanjem omilimo. Dobili smo se dvakrat na teden, izvajali specifične vaje za zapestje, sproščali mišice v podlahti, pa tudi delali na drži, saj sem med sedenjem pogosto nehote pritiskal na zapestje. Po nekaj tednih sem začel opažati razliko – ponoči sem spal bolje, roka ni več tako pogosto zatekala, občutek v prstih se je izboljšal.

    Karpalni kanal: Namesto operacije konzervativen pristop.

    Danes še vedno izvajam vaje, s katerimi lajšam karpalni kanal, še posebej po dolgem delu z miško ali tipkovnico. Naučil sem se, kako pomembna je preventiva, in da ni dovolj le počivati, treba je aktivno delati na odpravi vzroka. Zdi se mi, da danes bolje razumem svoje telo in njegove signale.

    Ta izkušnja me je precej streznila – nikoli si ne bi mislil, da lahko roka tako močno vpliva na kakovost življenja. Vesel sem, da sem se pravočasno odločil za ukrepanje.

    Zadnje čase tudi sodelavcem svetujem, naj ne ignorirajo podobnih znakov, saj sem na lastni koži občutil, kako hitro lahko težava napreduje. Prava diagnoza in ustrezna fizioterapija sta naredili razliko. Če bi odlašal še dlje, bi bila verjetno potrebna operacija. Zdaj tega ne bi več tvegal.…

    Vsako leto si z ženo vzameva nekaj dni, da pobegneva iz vsakdana. Nič eksotičnega, le kratek oddih nekje ob morju, kjer je dovolj miru in obenem nekaj dogajanja. Lani sva prvič izbrala obalo, natančneje Izolo. Iskala sva nekaj prijetnega, urejenega in ne preveč turističnega. Ko sem vtipkal Izola hotel, mi je vrglo kar nekaj možnosti, a eden je takoj izstopal, tako po ocenah, fotografijah kot opisu domačega vzdušja.

    In res, že ob prihodu naju je presenetila prijaznost osebja, urejenost sobe in predvsem razgled. Balkon je gledal proti marini, jutranja svetloba pa je dala prostoru prav poseben občutek. Izola hotel ni bil le prenočišče, postal je del najinega oddiha. Vse je bilo na dosegu: stari del mesta, obala, odlične restavracije in sprehajalne poti.

    Izola hotel: zaradi takšnih izkušenj se človek z veseljem vrača

    Še posebej mi je bilo všeč, da je bilo vzdušje sproščeno, brez nepotrebnega pompa. Osebje je bilo pripravljeno pomagati z nasveti, kaj si ogledati, kam na kosilo, kje ujeti najboljši sončni zahod. Takšne malenkosti naredijo razliko. In prav zaradi njih sva se odločila, da se letos vrneva.

    Zame je zdaj Izola hotel postal sinonim za brezskrben oddih, kjer ni treba daleč, da se odpočiješ. Dovolj je, da nekdo razume, kako pomembni so detajli. In v tem primeru so zadeli v polno.

    Ena od stvari, ki mi je res ostala v spominu, je bila tišina ponoči. Čeprav je bil hotel blizu središča, ni bilo nobenega hrupa, le šumenje morja in včasih oddaljeni zvok ladijskih vrvi v pristanišču. Zajtrk je bil preprost, a odličen. Lokalni sir, sveže pečeni kruh in kava, ki je zadišala že s hodnika.

    Tudi soba je bila premišljeno urejena, nič pretiranega, a vse na svojem mestu. Čistoča brez pripomb, postelja udobna, kopalnica prostorna. Izola hotel naju je s svojo preprostostjo in pozornostjo do detajlov prepričal bolj kot marsikateri prestižnejši hotel drugje. Ravno zaradi takšnih izkušenj se človek z veseljem vrača.…

    Že nekaj časa sedaj živim v Kopru. V tem času pa sem jemal določene stvari za samoumevne. Sonce, morje, oljke in pa tudi voda Koper iz pipe. O teh rečeh nisem nikoli razmišljal, saj so pač bile tam, tako da se tudi nisem preveč zmenil na kvaliteto. Najbolj pa se tukaj navezujem na vodo, ki jo nalijem iz pipe, ter jo nato uporabljam v kulinariki, za nego, za pitje in tako dalje. Nikoli pa si nisem dejansko zavedal kvaliteto vode Koper, dokler se nekaj mesecev nazaj ni nekaj zgodilo.

    Voda Koper me je začela kar malo zanimati

    Ravno smo se odpravili s prijatelji na piknik, kjer pa sem s seboj vzel vodo iz plastenke, ki sem jo kupil v neki trgovini. Ko pa sem probal to vodo, pa je bila precej čudna. Imela je prav tisti okus po plastiki, kar pa me je precej zmotilo. Eden izmed prijateljev pa je imel s seboj vodo v steklenici, ki jo je natočil doma iz pipe. Ko pa sem probal tisto vodo, pa sem bil čisto navdušen. Bila je hladna, sveža in čisto, skoraj boljša od marsikatere ustekleničene. 

    Tedaj pa sem začel res razmišljati o temu, kako kvalitetna je voda Koper. Zato me je začelo zanimati, kaj vse je vključeno v to, kako kvalitetna je voda iz pipe. Tukaj pa sem našel kar nekaj virov, ki so govorili o rednemu pregledovanju vode in izvajanju raznih analiz, tako da se lahko zagotovi, da je voda Koper pitna in zdrava. Zato pa je tudi samoumevno, da je voda iz pipe pitna, čeprav v veliko delih sveta to ni tako samoumevno. Zato pa sem se začel zavedati tudi tega, kakšno srečo dejansko imamo, da je voda, ki jo nalijemo doma, tako dobra, čista in zdrava. Večina nas to jemlje kot samoumevno, ter ne cenimo tega prestiža, ki ga imamo v Kopru, oziroma kar na splošno v Sloveniji. Zato pa mi je tisti dogodek prav odprl oči. …

    Pa sem prišla v obdobje, ko me je mučila zaprtost. Teh težav nikoli nisem imela in tako res nisem bila navajena, da se mi je tokrat to začelo pojavljati. Najprej sem mislila, da je to samo prehodno. Da sem nekaj takega jedla in bo čez en dan ok. Potem pa sem videla, da to ni tako. Zaprtost me je mučila še naprej. Najtežje je bilo, ker sem imela bolečine. Posebej takrat, ko sem šla na veliko potrebo. Takrat sem videla, da moram nekaj narediti. 

    Bolečine in zaprtost

    Seveda pri tem pomaga naš splet. Pregledala in prebrala sem vse, kar bi mi pomagalo, da bi si uredila prebavo, ker očitno to ni bilo to. Kupila sem si ene kapsule, ki bi poskrbele za prebavo, zraven pa sem začela hoditi na sprehode. Moram vam priznati, da mi je bilo včasih prav naporno, da sem se morala s tem ukvarjati. Res ta leta prinesejo toliko stvari in če jih ne pričakuješ, potem ti je težko. Meni osebno je bilo težko. Sama nisem hotela sprejeti, da je to mogoče v mojih letih čisto nekaj normalnega in da bom pač morala malo gledati na to kaj jem in kaj pijem. Nisem človek, ki bi imel omejitve, res sem človek, ki kar ima rada to tudi počne. Nisem pa človek, ko bi morala nekaj delati, kar mi ni všeč. 

    Danes lahko rečem, da je zaprtost res zoprna stvar in to zaradi bolečin. Jaz mogoče zaprtost ne bi jemala tako slabo, če ne bi čutila bolečin. Sedaj gledam na to, kaj pijem in kaj jem. Očitno moram. Vem pa, da je gibanje ključ do tega, da je naša prebava ok. To moram še popraviti, da ne bom jedla samo tablet, ampak bom nekaj tudi naredila. Seveda smo mi tisti, ki smo vladarji svojega telesa in prav je, da gledamo nanj in zanj skrbimo. …

    Ste že kdaj bili nervozni? Če ste bili, potem dobro veste, kako zoprno je to. Sam sem prišel v leta, ko me je ta nervoza spremljala vsak dan. Najprej sem bil prepričan, da imam le takšen naporen dan, potem pa sem kar hitro videl, da temu ni tako. Posebej zvečer, ko sem ulegel v posteljo in nisem mogel zaspati. Moje telo je bilo nervozno. Počutil sem se res slabo. Ko sem občutil še bolečino v prsih, pa sem vedel, da moram nekaj narediti. Seveda mi je najprej prišla na misel meditacija in sprehodi v naravo.

    Meditacija za umiritev nervoznega telesa

    Pri mojem urniku sem vedel, da bom zelo težko to skombiniral. Nisem vedel, kako naj si vzamem čas, da grem na sprehod. Kajti živel sem v mestu, želel pa sem iti na sprehod v naravo. Preveč časa bi mi to vzelo. Vikendi niso bili težava. Vedel pa sem, da moram zase poskrbeti vsak dan. In tako je na vrsto prišla meditacija. Vedel sem, da jo lahko izvajam vsak dan. Ker sem bil najbolj nervozen zvečer, sem se odločil, da bi zame bila najboljša meditacija zvečer pred spanjem. Tako sem začel meditirati vsak dan. Šlo je počasi, kajti nisem bil zmožen takšne koncentracije na začetku, kot pa jo imam sedaj. Ko sem začel meditirati, sem mislil na vse. Neprestano so mi misli šibale sem ter tja. Nikakor jih nisem mogel umiriti. Potem pa so dnevi tekli in vedno bolj sem vedel, kako poskrbeti za moje misli in moje telo. Ko sem dobil kakšno misem, sem jo enostavno sprejel in spustil. To mi je precej pomagalo. Kajti, da bi bil človek, ki ne bi v času meditacije razmišljal, to nisem. Tako sem vedno misel sprejel in spustil. To pa je bila tista prava metoda zame. 

    Dnevi so tekli in jaz sem začel čutiti to umirjenost, meditacija mi je to dala. Ne znam vam opisati občutka, ko je moje telo spet bilo v postelji mirno in sproščeno, kako dober je to občutek. …

    Ko sem začela čutiti tisti znani pritisk v zadnjem delu ust, sem vedela, da se vračajo težave z modrostnim zobom. Že pred leti mi je zobozdravnica rekla, da bo verjetno potrebno odstraniti vse štiri, ampak ker niso povzročali večjih težav, sem zadevo kar odlagala. Tokrat pa ni šlo več. Bolečina je bila premočna, dlesen okoli zoba je bila vneta in jasno mi je bilo, da bom morala obiskati zobnega kirurga.

    Priznam, bila sem kar malo prestrašena. Sama beseda zobni kirurg me je spomnila na vse mogoče grozne zgodbe, ki jih slišiš po čakalnicah ali na kavah s prijatelji. Ampak realnost je bila čisto drugačna. Poklicala sem eno zobno ambulanto, kjer so me že po telefonu pomirili, da so take stvari vsakodnevna praksa in da ni razloga za skrb.

    Ko sem prišla tja, me je zobni kirurg najprej pregledal, naredil rentgen in mi natančno razložil, kaj bo naredil. Postopek odstranitve modrostnega zoba je bil sicer neprijeten, ampak ne boleč, zaradi lokalne anastezije. Najbolj me je presenetilo, kako hitro je šlo. V desetih minutah je bilo konec.

    Zobni kirurg: pri dobrem ni razloga za strah.

    Po posegu sem bila nekaj dni otečena, imela sem predpisana protibolečinska zdravila in sem jedla bolj mehko hrano. Ampak celoten potek okrevanja je bil veliko bolj znosen, kot sem pričakovala. Zobni kirurg je bil res izkušen in prijazen, kar je naredilo ogromno razliko v moji izkušnji.

    Zdaj vem, da včasih ni vredno odlašati s stvarmi, ki se jih bojiš. Obisk zobnega kirurga se sliši strašno, a če najdeš pravega strokovnjaka, je lahko vse skupaj hitra in učinkovita rešitev. In predvsem veliko olajšanje, ko bolečine končno izginejo.

    Po tej izkušnji sem izgubila strah pred podobnimi posegi. Zdaj vem, da je največja napaka to, da bolečino predolgo ignoriraš. Zobni kirurg mi je poleg samega posega dal tudi občutek, da sem v dobrih rokah. In to res šteje. Če bom še kdaj potrebovala takšen poseg, se bom brez oklevanja vrnila tja.…