Kljub deževnem in vetrovnem sobotnem popoldnevu, se bo potrebno dobro obleči in peljati našega štirinožnega prijatelja na sprehod, da opravi svojo potrebo. Tako je, če imaš psa pri hiši. Ne glede na vreme zahteva svoje. Vstanem iz stola pri oknu in se odpravim do garderobne omare. V spodnjem predalu poiščem dežne hlače in jih oblečem kar čez trenirko. Ne bo nič odveč, saj je zunaj ob močnih sunkih vetra tudi zelo nizka temperatura. Zgoraj oblečem še debel pulover iz flisa in ga zatlačim za dežne hlače. V omarici za čevlje v predsobi poiščem čevlje, ki jih uporabljam za hojo v hribe. So vodo odbojni in še tako močni deževni nalivi jih ne premočijo. Na glavo poveznem kapo s ščitnikom in oblečem deževno pelerino. Tako opremljen mi tudi to slabo vreme zunaj ne bo moglo do živega. Vzamem povodec za psa, ga pripnem na ovratnico okrog njegova vratu in se podava po stopnicah v borbo z dežjem in vetrom. Ko stopiva na pločnik, na licih obraza začutim mrzel veter, da mi kar kri zaledeni v žilah. Stopiva čez poplavljeno cesto na drugo stran in zavijeva v park.
Pes najprej počasi caplja ob meni, ko pa se privadi vremena, pa že začne vohljati naokoli. Dobro, da ni ljudi. Čisto nikogar. Ja, saj kdo pa bo hodil zunaj po takem vremenu. Psa odpnem iz povodca in ga spustim, da prosto teka naokrog po mokri travi. Tako se zdi, da prav uživa, kljub močnim nalivom in sunkom vetra. Teka gor in dol po travniku, od grma do grma in veselo maha z repom. Po dobri uri pasjega norenja po parku se odpraviva domov. Pripnem ga spet na povodec in ga kar po cesti mahneva proti domu. Po visoki vodi, ki stoji na cesti, da kar šprica na vse strani, veselo caplja naš pes na sprehodu v dežju. Iz vsake njegove dlake pa se cedi voda. Premočen je do kože.